EIP – Sadjarji za opraševalce in opraševalci za sadjarje

Sadjarji za opraševalce in opraševalci za sadjarje

Objavljeno: april 2022

Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti. Opraševalci so najboljši pokazatelj, da je varovanje okolja in biodiverzitete v interesu kmetijstva in družbe nasploh. Projekt EIP Sadjarji za opraševalce in opraševalci za sadjarje je na področju varovanja opraševalcev v kmetijstvu v Sloveniji, oral ledino in prispeval k ciljem, da Slovenija postane model za trajnostno upravljanje populacij opraševalcev. To bo omogočilo zanesljivo pridelavo hrane in varovanje biodiverzitete, hkrati pa Slovenija s tem lahko postane zgled ostalim državam. V sadovnjakih, ki so bili vključeni v projekt, so izboljšali prehranske in gnezdilne razmere za opraševalce. Izveden je bil program usposabljanja za kmete, predavanja in delavnice, organiziran posvet, izdan priročnik in objavljene izobraževalne video vsebine.

Obdobje trajanja projekta: 2018-2021

Status projekta: ZAKLJUČEN

Vodilni partner: Nacionalni inštitut za biologijo

Ostali člani partnerstva: Zavod Jabolko, Kmetijski inštitut Slovenije, Kmetijsko gozdarski zavod Kranj, Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, Grm Novo mesto – Center biotehnike in turizma, Kozjanski park, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije ter kmetijska gospodarstva (sadjarji) – Darsad d.o.o., Matjaž Škof, Stanislav Tojnko, Radovan Jelina, Anže Legat in Manca Omerzu.

Namen in cilji projekta:

(1) Izboljšati prenos znanja v prakso na področju divjih opraševalcev v sadjarstvu.
(2) Vzpostaviti dobre prakse varovanja opraševalcev na vzorčnih kmetijskih gospodarstvih.
(3) Izboljšati razmere za divje opraševalce v sadovnjakih in s tem prispevati k varovanju biotske raznovrstnosti.
(4) Povečati zanesljivost in kakovost opraševanja.

Cvetoči beli cvet jablane, na kateri je čebela samotarka

Na fotografiji čebela samotarka | Foto: Blaž Koderman

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

REZULTATI, UGOTOVITVE, PRIPOROČILA:

Najpomembnejši življenjski prostor opraševalcev so pisani in cvetoči travniki. Torej travniki, ki so pozno, enkrat ali največ dvakrat košeni. Na njih rastline lahko zacvetijo, opraševalcem zagotovijo hrano in tudi semenijo. Na takih travnikih čmrlji tudi bolj varno gnezdijo, saj kasnejša košnja in manj le-teh, zmanjša verjetnost uničenja njihovih gnezd. Podobno so vir hrane in prostor za gnezdenje tudi mejice oziroma žive meje in visokodebelni travniški sadovnjaki ter drugi elementi kmetijske krajne, ki povečujejo pestrost okolja.
Ohranjenih pisanih travnikov je vse manj, zato so preostali toliko bolj dragoceni. Najbolj splošno navodilo za njihovo ohranjanje je nadaljevanje njihove rabe kot doslej. Največkrat je to košnja enkrat ali dvakrat letno in nič ali zelo malo gnojenja. Nasprotno bo z gnojenjem in pogosto košnjo pestrost rastlinstva vse manjša, travniki pa ne bodo zacveteli. Povrnitev intenzivnih travnikov nazaj v prvotno stanje je zelo dolgotrajna. Pri morebitnem dosejevanju se izogibajmo uporabi uvoženih mešanic, ampak raje uporabimo lokalno pridelan seneni drobir s cvetočih travnikov. Cvetoče travnike ogroža tudi opustitev košnje, saj jih slej ko prej preraste gozd. Grožnja travnikom so lahko tudi invazivne rastline, ki jih moramo zato odstranjevati.

Predvsem tam, kjer ni dovolj cvetočih travnikov in mejic, lahko prehranske razmere za opraševalce vsaj deloma izboljšamo z medovitimi rastlinami. Setev medovitih rastlin zelo spodbujajo čebelarji, saj z njimi predvsem v poletnem času medonosni čebeli zagotovimo dodatne prehranske vire. Medovite rastline so koristne tudi za nekatere divje opraševalce, ne morejo pa v celoti nadomestiti pisanih travnikov.
Koristnost medovitih rastlin izboljšamo, če sejemo mešanice. Različni opraševalci namreč uporabljajo različne rastline, s setvijo mešanice hrano omogočimo več vrstam opraševalcev. Ker vse rastline ne cvetijo istočasno, hkrati podaljšamo obdobje cvetenja in razpoložljivosti hrane. V okviru projekta smo na petih lokacijah preizkusili 51 različnih vrst medovitih rastlin. V prihodnosti bo treba razviti še optimalne mešanice, ki bodo zagotavljale hrano za čim večjo pestrost opraševalcev.

Čebele samotarke ne letajo daleč od svojih gnezd, zato je pomembno, da imajo možnost gnezdenja v bližini sadovnjaka. Mnoge vrste gnezdijo v tleh, pogosto kar v utrjeni zemlji na in ob poteh. Nekatere vrste pa gnezdijo v votlih rastlinskih steblih in luknjah v lesu in te najlažje načrtno privabimo k sadovnjakom.
V ta namen lahko postavimo gnezdilnice za čebele samotarke. V njih gnezdijo predvsem različne vrste čebel dišavk, ki so pomembne opraševalke sadnega drevja. Gostota čebel v njih je razmeroma velika, zaradi česar se pogosto zelo namnožijo zajedavci. Zaradi njih lahko čebele gnezdilnico celo povsem zapustijo. Deloma to rešujemo z manjšimi gnezdilnicami in menjavanjem gnezdilnega materiala vsaj na tri leta. Pri slednjem je sicer težava, da gnezdilnica nikoli ni povsem prazna. Za reševanje teh težav smo v okviru projekta razvili posebno gnezdilnico SOOS. Njena glavna posebnost je, da je dvodelna, čebele pa izmenično gnezdijo eno leto v enem, drugo leto pa v drugem delu. Druga posebnost je, da je gnezdišča možno povsem razstaviti in tako očistiti.
Tudi gnezdilnice so predvsem dopolnilo pri varovanju čebel samotark in pripomoček, da lažje gnezdijo v bližini sadovnjaka. Najpomembnejši naravovarstveni ukrep pa je ohranjanje pestrosti okolja. Tako bomo gnezdenje zagotovili največjemu številu vrst.

Zelo pomembna je tudi pravilna uporaba fitofarmacevtskih sredstev. Nekatera FFS so škodljiva tudi za čebele oziroma opraševalce. Uporaba teh je zato v času cvetenja sadnega drevja v celoti prepovedana ali pa dovoljena le, ko opraševalci niso dejavni. Upoštevati moramo, da se opraševalci lahko hranijo tudi na cvetoči podrasti, zato jo moramo ob uporabi zanje nevarnih sredstev odstraniti.
Čeprav bi mogoče sklepali, da so čmrlji zaradi velikosti na FFS manj občutljivi kot medonosna čebela, to ne drži. Zaradi drugačnega življenjskega kroga in časa dejavnosti, so jim lahko še bolj izpostavljeni. Zelo dejavni so namreč že zgodaj zjutraj, par ur prej kot medonosna čebela, zato so bolj izpostavljeni morebitnim ostankom prepoznega jutranjega škropljenja. Ker so dlje dejavni tudi zvečer, jih ogroža tudi prezgodnje večerno škropljenje.
Pri čmrljih pomladi večino opraševanja v sadovnjakih opravijo matice, delavke so v tem času še redke. To pomeni, da so v primeru napačne uporabe pesticidom neposredno izpostavljene matice, njihova zastrupitev pa pomeni propad gnezda. Pri medonosni čebeli matica nikoli ne nabira hrane, zato pesticidom nikoli ni izpostavljena neposredno. Da se izognemo čim več opraševalcem, je zato najbolje škropiti zelo pozno zvečer. Tako bo zjutraj, ko postanejo dejavni čmrlji, na cvetovih manj ostankov.

Priročnik: Sadjarji za opraševalce in opraševalci za sadjarje

VIDEO 1/4: Zakaj brez opraševalcev ni sadjarstva?

VIDEO 2/4: Zakaj potrebujemo različne opraševalce?

VIDEO 3/4: Zakaj število divjih opraševalcev upada?

VIDEO 4/4: Kako lahko sadjarji pomagajo opraševalcem?

Predstavitev projekta (PPT)

Spletna stran projekta

Vir sofinanciranja:
Ukrep 16 Sodelovanje; Podukrep 16.5. Podpora za skupno ukrepanje za blažitev podnebnih sprememb ali prilagajanje nanje ter za skupne pristope k okoljskim projektom in stalnim okoljskim praksam (Program razvoja podeželja 2014-2020): 89 % upravičenih stroškov, 11 % je bil lastni vložek partnerjev.

Kontakt:

doc. dr. Danilo Bevk
Nacionalni inštitut za biologijo
Oddelek za raziskave organizmov in ekosistemov
Večna pot 111, SI-1000 Ljubljana
Telefon: 059 232 783
E-mail: danilo.bevk(at)nib.si

Deli z drugimi