“Danes kmetujemo precej drugače kot so nas učili na srednji kmetijski šoli.”

V obdobju strokovne ekskurzije z ogledom dobrih praks ekološkega kmetovanja na Bavarskem med 5. in 6. julijem 2022 so si udeleženci v organizaciji Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije ogledali 4 ekološke kmetije.

Kmetija 1: Kmetija Bio beeren vom Franz ( Franzove bio jagode, Obing)

Na kmetiji Bio beeren vom Franz imajo poleg nasadov jagod še nasade borovnic, malin, jabolk, namiznega grozdja … Franz Eitzinger je v Obing prišel iz Avstrije in postal na tem območju upravnik velike kmetije jagod s 25 ha. V začetku 1990-ih pa je s padcem Berlinskega zidu in spremembo sistema  kmetija propadla (vsi so šli na velika posestva v vzhodni Nemčiji), sam pa je ugotovil, da mu je 2 ha zemljišč povsem dovolj, če se usmeri v ekološko pridelavo. Takrat je imel tudi mlado družino. Tako ima še danes le 2 ha nasadov jagodičevja ter 17 ha travnikov za govedo. Na začetku je moral vse najeti, imel ni tudi nobene mehanizacije, zato mu niso verjeli in je zaradi tega moral vso zemljo najeti ter jo tudi plačevati vnaprej. Trajalo je tudi 7 let, da je lahko zgradil objekte, ker je čakal na dovoljenja, ker mu niso verjeli, češ da ni pravi kmetovalec. Takrat je bilo vse povezano z mlečno živinorejo oz. mlekom, pri poslovanju so ga spraševali glede njegovega kontingenta krav, kot nekega garanta za prihodnost kmetije.

Kmetija Bio beeren vom Franz, avtor Uroš Brankovič

Sicer pa ima zemljišča še danes le najeta in to od lokalne občine, ker mu jih ne prodajo. Prav tako je še danes edini eko pridelovalec na tem območju, ker so vedno nanj gledali kot da je ”malo nor”.

Bil je prvi eko gojitelj jagod na Bavarskem, pri čemer je Univerza v Münchnu dajala prve nasvete kako gojiti. Zaradi tega je, kot pionir na tem področju, naredil številne napake. Na tem območju je 1100 mm padavin, večina je spomladi in jeseni in trajalo je kar nekaj časa, da so prišli s temi pogoji do kvalitetnih in zadostnih jagod, velikokrat so bile jagode majhne ali pa so bile rastline prazne. Prav tako so imeli sezone, ko so imeli zelo veliko pridelka, pa tudi sezone, ko ga ni bilo nič, kar je velik problem z vidika trženja.

Nato pa je slišal o črni pokrivni foliji iz Italije, šel je pogledati in v Padovi je kupil tudi ustrezen stroj. Od takrat imajo stabilno letino, nič problema z gnilimi koreninami, nič bolezni, nič več šokov z letino, letine so stabilne. Zdaj imajo s folijo tudi 8-10 dni bolj zgodnjo letino (obiranje), kar je zelo pomembno za trg oz. prodajo. Na ta način so rešili pridelavo jagod in pridobil je tudi zelo dober sloves. Zatem se je odločil kupiti 1000 sadik malin, saj po zaključku sezone jagod niso imeli več rastlin. Na tem območju so zanje zelo dobro pogoji, ker nimajo gline v prsti, tla so zato lahka, voda gre skozi prsti in se ne zadržuje v njej.

Kmetija Bio beeren vom Franz – uporaba folije, avtor Uroš Brankovič

Maline so razmeroma lahke za gojenje, a jih je potrebno po pobiranju takoj porabiti. Zato so razvili sistem po katerem so postali znani v regiji in sicer, da ljudje pridejo in si sami naberejo maline, ter jih odnesejo domov. To je bila super rešitev, ker imajo maline kratek čas za pobiranje in porabo. Če si kot kupec nabereš jagodičje sam, je cena 50 % nižja. Promocijo so naredili med ljudmi iz Salzburga in Münchna, ki so postali tudi glavni odjemalci, iz vasi pa je med strankami samo ena družina. Ko so začeli s pridelavo in prodajo so se oglaševali v časopisih, sedaj pa to ni več potrebno.

Kmetija Bio beeren vom Franz – nasad malin, avtor Uroš Brankovič

Problem pri mladih malinah je sicer, da rastejo skupaj mlade in stare rastline, pri tem pa stare lahko okužijo mlade, zato jih pri njih kompletno porežejo, nimajo pa vmesnih poletnih malin.

Spomladi zmulčijo travo med vrstami, kar je tudi zelo dobro gnojilo. Za rezanje rastlin sicer uporabljajo škarje za živo mejo, to izvajajo 2 uri/dan, le dokler se akumulator na škarjah ne izčrpa. Če bi imeli streho nad rastlinami, bi morali zalivati. Pod folijo nimajo problema s plevelom, ker se zemlje segreje.

Po začetni pridelavi jagod so ljudje začeli spraševati tudi za borovnice. G. Franz je šel na veliko kmetijo v Burkhausen, samo malo čez mejo v Avstriji, kjer vzgajajo poleg borovnic tudi same rastline borovnic. Tam so kupili 300 rastlin, leta 1999 pa so imeli že 2000 rastlin. Borovnice so zelo zanimive za otroke, pa tudi starejše, ker se jim ni treba sklanjati.

Občutijo tudi podnebne spremembe, saj so včasih dobili 1000 – 1200 mm padavin, zdaj pa manj, kar je za njih dobro. Letos so tako imeli borovnice že 14 dni pred julijem.

Pri nabiranju jagodičevja ljudje odnesejo tisto kar odnesejo, vmes pa lahko pojedo kolikor hočejo. To ni problem pri jagodah, ker se hitro nasitiš, maline pa imajo tudi nekoliko kiselkast okus kar onemogoča, da bi jih pojedli pretirano. Pri borovnicah pa je problem, ker ljudje lahko veliko pojedo, zato imajo to tudi vračunano v višino cene.

Leta 1999 so kupili 3300 velikih loncev, jih napolnili z žaganjem iglavcev in kompostom, ter posadili borovnice, v loncu pa ni bilo niti grama prsti. Rezultati so bili odlični, saj je mešanica že po 1-2 letih ko se je ta žagovina kompostirala, začelo dišati po gozdni prsti. Na ta način so rastline borovnic ločene od ostale ”zunanjih” prsti, kar zmanjšuje napredovanje plevelov.

Pri ameriških borovnicah imajo poleg velikih loncev urejeno tudi namakanje. Za namakanje uporablja vodovodno vodo, ki priteče od 20 km stran, a je bilo letos potrebnih le 2 dni namakanja. Zaradi korenin borovnic je potrebna voda vsaj na 2 dni, če ni padavin, mora zalivati. Takega problema pa ni z jagodami in malinami.
Z vremenom tudi ni problema pozimi, saj so njihove borovnice zelo robustne, zdržijo do – 4 C v času brstenja, gozdne borovnice pa že pri – 1 C pomrznejo.

Gnojila dodajajo le v zelo majhnih količinah in ne vsako leto, kot gnojilo uporabljajo aktivno oglje. Pozimi je dodal fosfor, da je znižal Ph. Ko tega ni naredil so brsti porumeneli in odmrli. So pa dodali tudi žagovino na borovnice, ki niso v loncu, in so se popravile, pa tudi plevel je bilo lažje odstraniti. Ko je potrebno dodajati fosfor, ga dodajajo okrog 75 kg/ha, zaradi nižanja Ph vrednosti. Ne potrebujejo pa dragih naprav za merjenje Ph, saj glede na bogate izkušnje že na pogled in otip vidijo, ali so rastline zdrave.

Na velikih plantažah po svetu so rastline borovnic stare tudi 70 let, tukajšnje rastline pa so stare 23 let, vsako leto se porežejo stare rastline. Poleti je zelo težko razlikovati med poganjki rastlin različnih starosti, se pa to zelo dobro vidi februarja ali marca, saj so novi poganjki rdeči. Sicer pa veja, da če se žile dobro vidijo na listu, je ta zdrav.

Sicer pa je borovnice kupil licencirane na Nizozemskem in te se ne sme prosto razmnoževati, kajti kazen je lahko tudi do 250.000 EUR.

Sicer pa imajo ceno za borovnice 4,5 EUR za 250 g. Ob tem je v regiji tudi veliko cenejšega uvoza iz Poljske, Češke … stroški za kmetovalce pa so se v zadnjem letu v Nemčiji povečali za 90 %.

Gojiti so začeli tudi glog (lat. craetegus), a ne lokalnega, ampak belgijskega, pri glogu lahko rabiš čisto vse od rastline (liste, stebla, cvetove …). So zelo dobro medicinsko sredstvo za srce, na svetu sicer obstaja kar cca. 90 vrst gloga. Pri tem uporabljajo efektiven mikroorganizme (ERM), približno 3-4 na leto, npr. ko se začenja brstenje. Osnova za ERM je bila z Japonske, sedaj pa te ERM tekočine delajo sami, saj želijo biti v vsem čim bolj neodvisni. To tekočino si pridobiva tako, da ko ima le še 30 l osnove, doda 60 l vrele vode in 2 kg sladkorja in pusti 5-6 dni ali pa namesto tega osnovi in vodi doda le sirotko.

Zaposleni: Redno sta zaposlena samo lastnik in njegova žena (prodaja izdelke, predeluje jagodičje, npr. v marmelade), ter še njihova hči. Ostali so sezonski delavci (tudi iz Romunije), poleg tega pa imajo še študente na pripravništvu ter praktikante. Tako so imeli na primer praktikante iz Rusije, Kazahstana …Letos so načrtovali imeti rusko študentko, pa je to odpadlo zaradi vojne, tako da imajo punco iz Kazahstana.

Sicer je urna postavka za sezonske delavce 12,40 EUR/uro. V Nemčiji lahko tuji delavci delajo do 90 dni brez vizuma za stalno zaposlitev. Obdavčenje za delo (zavarovanje, zdravstvo, …) je 45%.
Tudi pri študentih je plačilo zelo razdeljeno, nekaj dobi študentski klub (agencija), študent pa samo 3,6 od 9 EUR/uro, 3,6 EUR agencija, ostalo pa so zavarovanja.

Sicer je bil 27 let v združenju DEMETER, zdaj pa zadnje 3 leta le v EU sistemu za ekološko kmetijstvo, ker je bilo v DEMETER 2.000 EUR/ leto stroškov, nič pa ni dobi nazaj. Prav tako je so v DEMETER vztrajali, da ne sme uporabljati loncev.

Kmetija 2: Ekološka kmetija Gössbauer v Eurasburgu

“Danes kmetujemo precej drugače kot so nas učili na srednji kmetijski šoli.”

Kmetija Gössbauer se ukvarja s pridelavo zelenjave in vzrejo koz, delujejo pa po principu solidarnostnega kmetovanja. Na voljo je tudi video predstavite s kmetije.

Hlev s kozami na ekološki kmetiji Gössbauer, avtorica Marija Marinček

Na ekološki kmetiji Gössbauer so se včasih ukvarjali s kravami dojiljami, danes pa s kozami. Kmetija je velika 20 ha travnikov, 4 ha je njiv, kjer orjejo in imajo poljščine in zelenjavo, 2 ha pa je še gozda. Od tega imajo 5 ha v lasti, ostalo pa v najemu. Cena je 150 EUR/hektar, odvisno je od lega in vrste obdelave, lastniki najetih zemljišč pa so tisti, ki so opustili kmetovanje. Razlog za konkurenco pri zemlji je njena visoka cena, zato si ne morejo privoščiti nakupa. Kljub temu, da zaradi poplavljanja, določena zemlja ni najboljša, je cena zemljišča za nakup 10 EUR na m2.

Delata samo zakonca Bauer (torej 2 osebi), imajo 13 krav posebne tradicionalne pasme iz te regije, 70 koz za mleko, 2 prašiča in 30 kokoši, glavna v prodaji pa je sedaj zelenjava.

Mladi v tej regiji (in na splošno v Nemčiji) se nočejo ukvarjati s kmetijstvo, tradicionalno pa je na tem območju mlečna živinoreja, kar pomeni da za kmeta ni dopusta. Mleko se pobira s strani mlekarne, oni pa sedaj prodajajo tudi direktno kupcem.

Kozje mleko se prodaja samo ekološko za 80 centrov, na tržnici pa 1,5 eura/0,5 l mleka. Cena za liter govejega eko mleka je 53 ali 54 centov, normalno pa 35-40 centov/liter. Imajo tudi sveži sir in grške jogurte.

Cene njihovih izdelkov iz mesa jagenčkov so 24 evrov/kilo, to so paketi, ki so mešanici dobrih in manj dobrih kosov mesa. Za klanje imajo majhnega lokalnega mesarja, ki je le pol ure stran. Oni so pri klanju v prikolici zraven do konca in čeprav je za jagenčke to še vedno stres, je vseeno veliko manj. Za zakol jagenčka plačajo 20-25 evrov, takrat tehtajo 6-7 kilogramov.

Profesionalna varianta vzreje in zakola za velike kmetije pa je, da vzameš vse 7-10 dni stare jagenčke, jih odpeljejo na veliko kmetiji na meji s Franciji, kjer ostanejo 2 meseca in kjer jih naučijo piti mleko, za kar jim plačajo 4 EUR/kg. Potem pa to meso pride nazaj v supermarkete in s tem morajo tekmovati.

Višina podpornih subvencij za njihovo pridelavo se razlikujejo od programa do programa, a v povprečju je 400-500 evrov na hektar.

Vključeni pa so v projekt oz. pobudo Community supportion action v okviru katere gojijo zelenjavo. Tu imajo skupino ljudi oz. odjemalcev, ki so zainteresirani za boljšo kakovost zelenjave oz. svoje hrane, pa tudi da spoznavajo kako in od kje pride pridelana zelenjava. Plačajo 100 evrov na mesec/družino (če je le posameznik pa 50 evrov/mesec), ob tem pa jih pozovejo oz. povabijo stranke, da jim pomagajo pri delu z zelenjavo, čemur se ti zelo radi odzovejo. V ta namen imajo 1.900 m2 velik zelenjavni vrt. Nato člani te skupine vsak teden dobijo svoj enakovredni delež zelenjave, količina pa je odvisna od pridelka, enkrat več, enkrat manj. Tukaj ti ljudje tudi vidijo koliko dela je potrebno za pridelavo, kako nepošten je sistem do kmetovalcev, koliko ur dela je potrebno za posamezno zelenjavo. Vsak teden pridelek razdelijo enakovredno na udeležence, trenutno imajo 50 udeleženih strank (družine ali tudi le posamezniki), kar potem pridejo iskati v petek popoldne. Vse to ni obdavčeno, za ta namen imajo sklenjene pogodbe, ki pokrivajo 9 mesecev in zato tudi ne rabijo izdajati računov.

Vse skupaj pa se je začelo z enim od rednih odjemalcev, ki je sicer jemal meso, a je povprašal tudi za zelenjavo. Odgovorili so pritrdilno, a da bi biti ta pridelava in odjem moralo biti v okviru širšega sistema nabave. Vse skupaj se je nato začelo izvajati leta 2020 v času koronskega zaprtja, ko so bili ljudje tudi veseli, da so preko take nabave lahko malo pozabili na situacijo.

Na kmetiji imajo prostor za pripravo, kjer se pripravijo izdelke za predajo v petek, ta prostor pa so za ponujanje oz. predajo izdelkov dali na voljo tudi ostalim okoliškim pridelovalcem, npr. kmetu s senenim govejim mlekom. S tem sicer ne zaslužijo nič, a je pomembno mreženje oz. sodelovanje, saj je tudi za njih koristno, da s ponudbo čim več izdelkov na enem mestu privabijo več porabnikov. Prav tako so tekom delovanja sistema takega solidarnostnega kmetovanja pridobili veliko novih prijateljev, kar je neprecenljivo.

Tako da ne potrebujejo več prodajati zelenjave na tržnicah, ampak vse prodajo na kmetiji. Sami tudi sestavljajo setveni načrt, kar delajo v pogovoru s kupci. Imajo pa tudi srečo, da je blizu München, kjer je veliko potrošnikov.

Vse kar sedaj počnejo je povsem drugo kar so jih učili v (kmetijski) šoli, kjer so jim govorili le o specializaciji in nenehni rasti.

Na posestvu Ekološke kmetije Gössbauer, avtor Uroš Brankovič

S takim načinom delovanja in neodvisnostjo se lahko tudi lažje odločajo o spremembah in s tem prilagajajo razmeram, npr. da se neko leto odpovedo delu koz in imajo več zelenjave, ali pa imajo manj zemlje v obdelavi … Negotove razmere so tudi pri odjemalcu mleka, saj je lani postavil zgornjo mejo mleka, ki jo je letos znižal še za 10 %. Če pa ga pridelajo več, ga odjemalec (mlekarna) predela v mleko v prahu, ki ga je potem kmetija dolžna odkupiti za krmljenje kozjih mladičev. Tako že načrtujejo, da bodo poleti pol živine prodali in ne bodo več prodajali mleka, da bodo s tem kos rasti cen, npr. dizla.

Tudi drugače ne gledajo samo na trženje oz. prodajo, ampak na dobrobit živine. Na primer glavno obdobje za razmnoževanje koz pri njih je pozimi, ker so takrat boljši zdravstveni pogoji za mladiče. S tem se odpovedujejo mleku v tem obdobju, čeprav bi takrat lahko mleko prodajali bo veliko boljših cenah, ker ga primanjkuje.

S takim razmišljanjem oz. filozofijo delovanja kmetije sicer morda nimajo novega traktorja, a prav tako nimajo kreditov v banki. Sicer sta zavarovana kot kmeta, vsa zavarovanja pridejo 550 EUR/osebo/mesec, kar za oba skupaj znese kar 1.100 EUR/mesec.

Kmetija 3: Ekološka kmetije Billesbergeer (Moosinning)

Na ekološki kmetiji Billesbergeer imajo na njivah žita in nekaj zelenjave, 900 kokoši nesnic v mobilnih mobilnih kokošnjakih ter nekaj drobnice. Imajo tudi samopostrežno stojnico na kmetiji.

Ekološka kmetije Billesbergeer, avtor Uroš Brankovič

Kmetija je velika 70 hektarov. Imajo predvsem stare žitarice in stročnice. Vse kar pridelajo pošljejo v mlin ter prodajajo moko. Kupujejo tudi moko od ostalih eko kmetij in jo prodajajo skupaj s svojo, ker je povpraševanje večje od njihove proizvodnje. Imajo tudi okrog 50 različnih vrst zelenjave.

G. Billesbergeer (oče Amadeja Billesbergeerja): Originalno je bil tukaj tudi mlin, ki je mlel več kot 500 let, ter do 50 let nazaj so tu mleli do 10 ton moke na leto. Razlog za zaprtje je namišljeno bogastvo te države, ker se ga ni več potrebovalo za preživetje. V času njegovih staršev pač ni bilo na voljo dobrin oz. hrane z vsega sveta. Po 2. svetovni vojni je bilo samo v zahodni Nemčiji okrog 14.600 mlinov, danes pa jih je v vsej Nemčiji le še 300.

35 let nazaj je zgradil HE na mali bližnji reki, ko še nihče ni pričakoval pomanjkanja energije kot je danes. Proizvodnja te MHE zadostuje za 100 gospodinjstev, to je danes njegova prava pokojnina, saj ima sicer kot kmet le 400 EUR pokojnine, ob tem pa stane samo zdravstveno in druga zavarovanja 2 x toliko. V Avstriji so te pokojnine za kmete 2 – 3x večje. A to ga ne skrbi, ker je poskrbel za druge vire svojega prihodka.

Začel je leta 2007 z nič izkušnjami in nič mehanizacije. Zemljišča je najel od očeta, ki se sam ni ukvarjal nikoli s kmetovanjem, kmetijska zemljišča je do takrat oddajal okoliški kmetom. V času pripravništva je delal po prašičjih farmah po Bavarski.

Odločil se je za ekološko kmetijstvo in vzel nazaj kmetijska zemljišča, ki jih je oče do takrat oddajal okoliški konvencionalnim kmetom, začel pa je tudi z zimskim šolanjem o ekološkem kmetovanju v mestu Landshut, kar je bilo zelo priročno, saj se je lahko šolal pozimi, ko je manj dela na kmetiji.

Zdaj on najema zemljišča od očeta, ki je še vedno lastnik. Imajo pa v tej regiji velik problem zaradi državne plinske politike, saj dobijo tisti, ki se odločijo gojiti koruzo za pridobivanje energije (bio plin) velike subvencije za začetne investicije. Zato je zaradi tega cena najema zemljišč zelo visoka, 1.000-1.200 EUR/hektar/leto, kar pa si navaden kmetovalec s svojo pridelavo za hrano ljudi ne more privoščiti oz. morda le tisti z zelenjavo. Sam plačuje 500 EUR/ha na leto očetu. Sedaj nadaljuje tudi z magistrskim študijem ekološkega kmetijstva.

Na začetku je imel le 5 glavnih kmetijskih kultur, kar mu je takrat svetoval eko svetovalec, ki ga je angažiral. A v zadnjih 14-15 letih je začel delati tako kot se sam odloči. V teh 15 letih je tudi nenehno investiral in inoviral, tako da je zdaj na točki, ko ima vso opremo, ki jo potrebuje, in ni odvisen od nikogar.

Skupaj imajo 72 ha zemljišč, od tega 55 ha njiv, 7 ha travnikov, ostalo so gozdovi in stavbe. Od žitaric imajo pšenico, rž, emmer (dvozrnica), piro, ove (goli oves), poleg tega še stročnice (črni fižol, čičeriko, sojo …), 6-10 vrst krompirja (na 2,5 ha zemljišč), ajdo … Ajda je na primer zelo dobra za kolobar, a se v Nemčiji ne prodaja dobro. Pomembne so tudi deteljno-travnate mešanice (5-8 ha vsako leto). Ker nima veliko živali, te travinje lahko prilagaja. Imajo na primer 10-14 različnih žitaric, ki jih požanjejo vsako leto.

Kolobar imajo: trava – pšenica – rž – pira (ni še povsem popolno), ali pa detelja – pšenica proso ali oves – pira ali rž – soja ali leča.

Ko ima krompir preveč plevela z velikimi koreninami ne dajejo dosevka, ampak 3x obdelajo, da jih porežejo. Če pa so dovolj zgodnji, pa se to splača reševati z dosevki. Po krompirju pride na vrsto pšenica ali pira ali emmer.

Gnojijo s kompostom, ki ga sami pripravijo. V ta namen imajo nov kompostnik iz 3 delov: 1. prostor za organske odpadke, 2. prostor za travo in deteljo in 3.prostor , kjer vse mešajo. Skupaj je kompostnik stal 70.000 EUR. Del tega je 43.000 litrski podzemni tank za odvajanje gnojnice (stal 14.000 EUR), to tekočino dajejo na polja (suha leta), v mokrih letih pa na kompostni kup.

Eko kmetija Billesbergeer Hof kompostni postor, avtorica Marija Marinček.jpg

Kompostiranja po stari nemški metodi za kompostiranje se je učil od agro strokovnjaka Wittkeja, tak kompost ima 50-70 % delež lignina (slama, veje, ki jih prinese reka …), + trave in detelja + nitrogen (tekočina, npr. perutninski ali kravji gnoj). Vse skupaj zmeša s traktorjem, z nakladačem, a samo 1 x, ker je to anaerobni kompost in ne potrebuje kisika. Letos so povrhu pošpricali tudi z efektivnimi mikroorganizmi (ERM), kar sicer ni nujno potrebno, je pa potem kompost narejen hitreje in je boljši. Wittke razlaga, da v primeru, da je pri takem kompostiranju vse narejeno pravilno, potem je za tvorbo komposta potrebnih 6-8 tednov. V tem primeru nastane kompost zelo temne barve.

Pri tem se detelje, ki se uporablja za kompost, po košnji ne sme pustiti na travniku več kot en dan, najboljše pa je, da se pobere že takoj, ali pa vsaj prekrije s prstjo. V nasprotnem primeru se detelja preveč izsuši in je neuporabna.

Na njivah pšenice imajo sicer problem s pirnico, ker ima globoke in čvrste korenine.
Glede semen poskušajo biti neodvisni in imeti čim bolj lastna semena, so pa npr. lani kupili nova semena za grašico.

Leta 2008 je zgradil prvo halo, ki je bila tedaj skoraj prazna, ker ni imel dejansko nobene mehanizacije, sedaj pa že premišljuje o gradnji še ene hale, sicer manjše. Za te gradnje in tudi nakup mehanizacije ni dobil nobenih subvencij oz. kredita, denar si je izposodil od očeta. Danes mehanizacijo izposoja še dvema kmetoma.

Gradijo novo sušilnico za zrnje, ker je imel lani problem s količino vlage in je moral peljati na sušenje, še vseeno ni bilo dobro. Letos bo tukaj za začetek sušil s strojem na nafto, naslednje leto pa že na toplovod na lasten les. V sušilniku se po več nivojih zrnje tudi suši. Silosi v okviru sušilnice so neodvisno eden od drugega, a se jih po potrebi lahko tudi združi.

Ne uporabljajo nič proti plesnim na žitih, dajejo pa ”komposti” za krepitev rastlin. Prav tako uporabljajo efektivne mikroorganizme (ERM), čaj iz sena ter nitrifikacijske bakterije. 10-15 % slame na travnikih poberejo, ostalo pustijo.

Nimajo velikih problemov s koloradskim hroščem, vsaj ne vsako leto, kadar pa je, pa proti njemu uporabljajo NemaaZal. Pred tem so ga pobirali ročno, zdaj pa tega ne zmorejo več, ker imajo precej večje površine. Nimajo pa v pridelavi ogrščice.

Imajo tudi 1 – 1,5 ha zelenjave, kjer gojijo okrog 50 vrst zelenjave. Od zelenjave imajo na primer solate, radič, česen, čebula, .. Imajo sladki krompir, kjer mora zaradi zajcev in srn uporabljati kopreno oz. mrežo. Imajo več vrst buč, poudaril je sorto Marina di Chioggia kot zelo okusno bučo.

Imajo 100 ovac, od tega 70 samic, pasma je nemška gorska ovca. Te so zunaj skoraj vse leto, razen 2-3 mesecev, ko tam ni zadosti hrane zanje. Ovc potrebujejo za košnjo trave na zemljiščih nad reko kamor ne morejo s traktorji.

Imajo tudi 900 kokoši v premičnih (mobilnih) kokošnjakih. Kokoši so hibrid dveh starih pasem, ena je dobra za meso, druga pa za jajca, s tem imajo dobro kombinacijo obojega. On ima samice za jajca, partner pa ima samce, na ta način se dopolnjujeta. Ima posebno hrano za 2-vrstne kokoši, ki ima manj proteinov, tako da niso pretežke, dobiva jo iz mlina za mešanice, on pa jim tja prodaja svojo sojo. Na strehi kokošnjakov ima FV (fotovoltaiko), ki se uporablja za odpiranje kokošnjakov.

Največ jajc proda na kmetiji po 50 centov, restavracijam pa proda po 40 centov, oni pa jih nato naprej prodajo po 60-70 centrov.

Za kokošje meso doseže ceno 9 EUR/kg mesa (12-15 mesecev stare), dajejo pa te kokoši 250 jajc/leto, ker gre za hibrid, saj bi bilo drugače tudi 350 jajc/leto. Glede kalibracije jajc pa prodajajo mala jajca (nekoliko cenejša) in velika jajca (med M in L velikosti).

Piščance oz. kokoši koljejo drugje, razmišljal je tudi o svoji mobilni klavnici, a potem bi moral poskrbeti tudi za hlajenje mesa. Poskusil je delati tudi hrano za kokoši, pa je preveč dela za tako majhno število, to bi splačalo če bi imel res veliko kokoši, npr. 100.000.

Krompir restavracijam prodaja po 1,2 evra/kg, ostalim odjemalcem, ki večinoma vzamejo v povprečju po 2 toni, pa za 80 centrov. Sicer pa če ni nobene potrebe, krompirja nič ne škropijo, saj niso tako vezani na količino pridelka, ne potrebujejo ogromne pridelave, kjer se potem prodaja krompir po 20-30 centrov/kg.

Mletje žit je odvisno od klientov, to so večinoma pekarne, ti ne vzamejo vse naenkrat, ampak vzamejo 2-3 tone moke na teden. Pri mlinarju ima 3 silose po 20 m3 in jih napolni po potrebi, iz tega naredijo moko enkrat na 5-6/tednov. V začetku so nalagali žita direktno na beton, 2008 zgradili velik bazen, zdaj pa na kmetiji sami gradijo 3 velike silose. Dodatno poleg lastnih odkupujejo še žita od prijateljev, ki so ekološki kmetje, ki jim ponudijo višjo ceno.

Zaposleni na kmetiji: Poleg njega je še ena oseba polno zaposlena, dva pripravnika in dva vajenca, imajo pa še tri mala delavna mesta, kjer jim ti zaposleni enkrat na teden pomagajo, npr. s pripravo izdelkov za stranke.

Oče je še vedno aktiven vsako leto in pripravi 2.000 l jabolčnega soka, pobira jabolka, kosi okoli stavb, pripravlja marmelade. Sadi oz. vzgaja tudi novoletne jelke, a je sedaj vreme zanje postalo že preveč suho.
Pred leti so na posestvu zgradili za 400 metrov mejice s številnimi grmovji, kar je zatočišče za ptice, koristne organizme …

Območje 1 ha ob hiši ni del kmetije, kjer se ne sme pridelovati za prodajo, lahko pa vzamejo ta jabolka, naredijo sok in ga prodajo. Tu imajo 60 različnih vrst dreves: različno sadje, orehi, lešniki … Najbolj pomembna so drevesa jabolk in kutine. In imajo tudi 60 vrst jagodičevja, iz katerih oče letno naredi 200-300 kozarcev marmelade, ki se jih brezplačno razdeli.

Območja ohranjene narave so pomemba na kmetiji (s 40 ha zemljišč) kot varovalo proti eroziji, proti suši…čeprav so dostikrat nepraktična za obdelavo.

Amade je bil 12 let edini eko kmet na območju, sedaj pa so še 3 dodatno, ki so se preusmerili v zadnjih letih.

Kmetija 4: Ekološka kmetija oz. podjetje Land.luft (Rossbach)

Na kmetiji vzgajajo govedo in prašiče, imajo zakol na pašniku in lastno predelavo na kmetiji ter tudi restavracijo in veliko trgovino s svojimi izdelki ter izdelki drugih ekoloških (okoliških) kmetij.

Na voljo je tudi VIDEO predstavitev podjetja ter oddaja o podjetju (v nemščini).

Eko kmetija oz. podjetje Land.luft, avtorica Marija Marinček

Podjetje obstaja od leta 2016, prej je bila na tej lokaciji opuščena kmetija, okoliški kmetje pa so obdelovali njeno zemljo. Začetnik oz. pobudnik podjetja je velik gradbeni podjetnik, ki ga je motil dolg transport živine za živila, ki so jih imeli v tem podjetju v svoji kantini. V celotnem tem podjetju je trenutno sicer 7.700 zaposlenih, imajo pa okrog 1 milijarde EUR letnega prometa. Imajo 44 ha obdelovalnih površin v enem kosu, vse skupaj pa je 113 ha, ostalo imajo 20 km stran (pšenica, trikala, bob …) Za govedo imajo na drugi enoti travinjo za krmljenje, ne uporabljajo pa močnih krmil. Ves proces glede svinj in goveda poteka na kmetiji, vse poteka skozi celo leto na prostem.

Imajo 800 prašičev (od malih do odraslih svinj), delajo pa ve s starimi avtohtonimi pasmami, ena je švabska pasma, druga Schwaiz, s tretjo pasmo pa jih oplodijo. S tem, ko imajo več pasem
zagotavljajo zdravje, da imajo dolgo življenje, da imajo dobro meso in da imajo dobre materinske navade.

V Nemčiji je z zakonodajo določeno kako je treba skrbeti za živino, trenutno imajo v skladu s tem še začasno dovoljenje.

Odprta zemljišča s prašiči imajo kot prvo linijo zaščite ograjo, ki je podzemno podkopana 0,5 m globoko zaradi stikov s divjimi svinjami, nato je še 2 metra vmesnega pasu zaradi preprečitve stika s človekom in divjimi živalmi (zaradi prenosa bolezni …).

Imajo 56 plemenskih svinj, te so po skupinah z 6-7 živalmi v skupaj 8 skupinah.

Za pašo prašičje skupine vedno uporabljajo eno stran pašnika, potem pa jo prestavijo na drugo stran, vsako mesto je zasedano za 3 tedne, medtem pa je druga stran prosta, da se npr. rastlinje obnovi. Če temperatua presega 28 C jim dodajajo vodo, da se lahko prašiči namakajo, sicer pa živali same iščejo senco.

Za zaščito živali imajo ”glamping” hiške, ki so njihova inovacija, streha je zaradi izolacije narejena po principu sendviča, tla pa so iz lesa in sekancev. Tudi če je zunaj 18-20 C, je v hiški 6-8 C nad nulo. Napajalniki so spodaj ogrevani, tako da imajo napajanje z vodo urejeno celo leto, tudi ko temperature padajo pod 0 C.

Tudi pozimi je za pujske pomembno kaj dobijo za hrano, zato sami mešajo oz. pripravljajo mešanico za hrano.

Vsi moški pujsi so kastrirani pri 3. dnevu, potem pa se vrnejo mami. Sami izvedejo ves postopek kastriranja, saj so za to usposobljeni oz. izobraženi.

Na leglo je sicer 11-12 pujskov, izgube so zelo majhne (pod 0,75 pujska), tudi zaradi tega ker imajo urejeno, da svinje ležijo poševno in ne morejo poležati pujskov. Vse svinje in pujski so cepljene na osnovne bolezni. A če pri svinjah ne odkrijejo okužbe, dobro premislijo glede cepljenja, ker je drago, v nasprotnem primeru pa jo zakoljejo.

Sicer pa so najstarejše svinje, ki jih imajo, stare 6 let (prvotno leglo), tu sta še dve svinji od prvotnih 6-ih, zdaj so v svojem 12. ciklusu, v večjih obratih pa jih po navadi zakoljejo že po 4. ciklusu. Sicer pa so pujski stari 7 mesecev (poleti) oz. 8 mesecev (pozimi) ko jih zakoljejo.

Na pašniki pred pitanci vedno spomladi pride govedo, da oni popasejo travnik preden pridejo prašiči. Ko je 7 mesecev paše za prašiče mimo, pridejo in poravnanju ter posejejo pašnike, kolikor je treba. Če pa še kaj trave ostane, jo pokosijo in pospravijo, odvisno je od leta (npr. od padavin).

Glede obtežbe sta na voljo dva sistema, oni uporabljajo 2. sistem.

Svinje pitajo 2 x na dan, pujski pa lahko jedi kolikor želijo (v času pred zakolom). Mešanico za krmljenje sami mešajo, sestavine pa so naslednje: 1. pšenica, tritikala, ječmen, 2. grah, bob … 3. minerali (dokupijo). Imajo silose za 420 ton krmil. Količina krmljenja je zelo odvisna od letnega časa, od posamezne svinje oz. pujska, od temperature … Ne želijo pa krmiti s sojo ali koruzo zaradi vpliva na maščobe, saj želijo imeti npr. belo maščobo. V mešanici je največ 30 % beljakovinske komponente. Ta mešanica je enaka, kot če bi jih imeli v hlevu, a za isto težo traja krmljenje 2 meseca dlje kot pri konvencionalni vzreji. Glede količine krmljenja imajo vse izračunano, tako dajejo svinjam 7,2 do 7,5 kg mešanice na dan/svinjo, pri pujskih pa te količine ne izračunavajo, ampak to delajo po izkušnjah in glede na to dajejo določeno količino krmila skupini prašičev.

Kvaliteto svoje vzreje zagotavljajo s tem, da imajo kontrolo na več nivojih, tako imajo hišnega veterinarja in tudi zunanjega veterinarja, da pri živalih pregleda železo, svinec in cink, enako kot pri človeku. Skupaj z njimi delajo tudi krmne mešanice, to po navadi delajo 2-3 x letno spremembe glede na analize in kakovost krme.

Njihova najpomembnejša filozofija je, da preprečijo vsakršno nepotrebno trpljenje oz. stres za živali, iz česar izhaja tudi, da živali ne prevažajo, ne izven kmetije ne po kmetiji sami. Zato so razvili model mobilne klavnice. Po celi kmetiji imajo 7 lokacij z električno točko, da lahko priključijo mobilno klavnico, zraven sta vedno 2 veterinarja oz. klavca. V ta namen imajo tudi avtomat za hranjenje, ki ga vedno prestavljajo, da se izognejo, da bi se ves gnoj nabral le na enem mestu, pa tudi da se ga pujski navadijo, da ga iščejo in nimajo stresa ob zakolu, ko ta avtomat pred njih postavijo kot del mobilne klavnic pred njihovim zakolom.

Avgusta 2021 je bila sprejeta uredba v EU, ki pravi, da je v vseh državah članicah možno klati na kmetiji, a potem si vse države izvajanje oz. uvajanje te uredbe tolmačijo po svoje. Zakonodaja samo priporoča, da so pujsi med zakolom sami, ampak to zaradi varnosti ljudi.

Vsak postopke z živali (zakol, kastracija) gledajo skozi oči živali, pa tudi, da je za ljudi stres čim manjši. Zato živali ne ubijejo, če ona same ne pride na mesto zakola (v mobilni klavnici).

Pri zakolu gredo pujski od 3-eh mam-svinj skupaj (30-33 pujskov), da so vsi skupaj na eni čredinki v velikosti 1 ha in jih potem vse skupaj tudi zakoljejo.
Na zunanji strani mobilne klavnice je avtomat za krmljenje, vsi prašiči so zunaj, potem pa enega za drugim zmamijo v omamljenje in zakol. Notri pa pridejo tudi zato, ker so prašiči tako kot ljudje zelo radovedni.

Ko se odločijo za klanje, pride en dan prej veterinar do skupine in pogleda vse živali, če so v redu. Avtomat daje v odprtino slamo, ekipa pa pripelje krmila, da jim živali sledijo zaradi hranjenja.

Tudi sami so bili presenečeni, da prašiči med postopkom klanja mirno jedo in tako pujsek sam pride do veterinarja. Najprej ga zagrabijo za glavo, nato za telo in srce (2x omamijo z elektro šokom). Med tem pa ostali prašiči nadaljujejo s hranjenjem. Ugotovili so, da so pujsi na ta način zelo mirni, ker so vsi skupaj, pa tudi ker je vse zelo tiho.
Od omamljenja do zakola in razkrvavitve traja le 10 sekund, v pol ure pa imajo 7-8 prašiče zaklanih in obešenih. Od zakola do razseka in očiščenja pa je 1 uro časa.

Pri zakolu krave oz. goveda je malo drugače, ker krave pripeljejo do lokacije za zakol, a je podobna filozofija, saj vse še vedno poteka na sami kmetiji, kjer se govedo počuti domače.

Vse opravita dva mesarja, od katerih vsak dela svojo nalogo. Princip s hranjenjem in tišino je tudi tu enak. Imata časa 60 sekund za ves postopek, trenutno pa traja 42-46 sekund od začetka do izpustitve krvi.

Za zakol prašičev so edini tak mobilni obrat v Nemčiji, za zakol goveda pa so še druga podjetja po Nemčiji, a tudi ta morajo imeti zraven tudi obrat za razsek. Cena mobilne klavnice za prašiče pa je bila 50.000 EUR. Za enkrat te storitve ne nudijo še drugim kmetom, prihaja pa veliko zainteresiranih na ogled, zato razmišljajo o patentiranju takega modela klavnice.

V razkosevalnici, ki jo imajo ob glavnih objektih kmetije, prašiča najprej očistijo, vzamejo čreva, odstranijo dlake in lase … 1 uro po zakolu so kosi obešeni in veterinar pritisne žig o ustreznosti in vse je pripravljeno. Vsi kosi pa morajo biti tudi ohlajeni. 2 uri po razkosanju gre vse meso že v predelavo (npr. klobase) na topel in hladen način. Na tak način lahko uporabijo čim manj konzervansov. Le tisto, kar bo za cele kose, ločijo od kosti naslednji dan, kar pa je za predelavo, gre v postopek že isti dan.

Njihov princip delovanja oz. trženja je tak, da vsi porabniki sporočijo svoja naročila do srede v predhodnem tednu (trgovine, restavracije, ..). Tako v četrtek poznajo plan naročanja in s tem tudi plan zakola, koliko mesa in kateri izdelki. Ne ubijajo živali, če nimajo že naročeno, na tak način pa je meso tudi vse vedno sveže. 2 x teden koljejo prašiče in 1xteden govedo, vmes pa prevažajo izdelke v kantine, restavracije, .. po vsej Nemčiji. Cena na enoten paket mesnih izdelkov je med 18 in 20 evri.
Informiranje in ozaveščanje možnih kupcev ter sporočanje svoje filozofije delovanja jim vzame veliko časa.

Na kmetiji oz. v podjetju imajo 16 polno zaposlenih in 10 delno zaposlenih (mala delavna mesta), od polno zaposlenih pa 3 na kmetiji, 5 v mesarstvu, 5 v gastronomiji (restavracija na kmetiji), 1 šofer, 2x pakiranje, logistika, internet prodaja, 1 za razvažanje mesa s hladilnikom.

Letno imajo okrog 20 kontrol in to tudi potem, ko so že ob začetku uredili vse postopke in dovoljenja. Med temi kontrolami je npr. 4x letno kontrola za kvaliteto vode.

Na kmetiji imajo v starem hlevu urejeno veliko trgovino z ekološkimi izdelki, tukaj imajo okrog 300 svojih mesnih izdelkov, ostali produkti (npr. marmelade, vina, sokovi, ..) pa so z drugih ekoloških kmetij v bližini.

Na kmetiji oz. podjetju imajo vedno zelo veliko tudi praktikantov in to za različna področja (kmetovanje, mesarji, gastronomija …).

Avtor prispevka: Zveza društev za ekološko kmetovanje (ZDEKS)

Strokovno ekskurzijo je podprla Mreža za podeželje (Tehnična pomoč PRP 2014-2020).

Ključne besede: ekološko kmetovanje, M11, Nemčija