Tjašine izkušnje iz mednarodne izmenjave mladih kmetov v ZDA

Datum objave 09.01.2023

Tjaša Stiplovšek se je letos v okviru IFYE (International Farm Youth Exchange) udeležila tri mesečne mednarodne izmenjave na treh kmetijah v zvezni državi Kolorado. O njenih izkušnjah na drugi strani oceana si lahko preberete spodaj.

Prav tako pa si lahko več utrinkov iz njenih dogodivščin, ter pustolovščin drugih študentov na izmenjavah, ogledate na Instagram profilu IFYE Slovenije.

MOJE IFYE ŽIVLJENJE V ZDA

Moje ime je Tjaša Stiplovšek, stara sem 23 let in prihajam iz Tabora v Savinjski dolini, sem aktivna članica že nekaj let, Društva podeželske mladine Tabor. Zaključujem dodiplomski študij ekonomije in turizma. Na IFYE (International Farm Youth Exchange) program ali mednarodni program podeželske mladine v ZDA sem se prijavila preko ZSPM- ja (Zveza slovenske podeželske mladine). Ta program mi je omogočil videti delček sveta, kulturo in življenje čez lužo.

Za to izmenjavo sem se odločila predvsem zaradi tega, ker zelo rada potujem, spoznavam nove kulture, delo mi ni tuje in predvsem kako se naš vsak dan in način življenja razlikuje od drugih ter kako poteka kmetovanje pri njih. Ko sem odšla v ZDA so bila moja pričakovanja predvsem delo na kmetijah, vendar temu ni bilo čisto tako. Njihov IFYE program se malo razlikuje od našega v Evropskih državah.

Moja zvezna država gostiteljica je bila Kolorado. Tja sem sem podala sredi septembra in preživela tam skoraj tri mesece, vrnila sem se sredi decembra. Vsak mesec sem bivala pri drugi družini gostiteljici. Ker sem prva, ki je odšla na izmenjavo preko ZSPM-ja v ZDA, je bil moj namen karseda najbolje predstaviti organizacijo in našo prečudovito Slovenijo. Ker je njihovo znanje o Evropi malo zastarljivo, nas še vedno večina pozna kot del bivše Jugoslavije. Vendar mi je bilo v veselje govoriti o Sloveniji, takšni kot jo poznamo danes.

20. septembra me je na letališču v Denverju pričakala koordinatorka Pat, katera je predstavnica IFYE za zvezno državo Kolorado. Pri koordinatorki sem preživela štiri dni, nato pa sem se že spoznala z mojo prvo družino gostiteljico. Nobena od mojih družin gostiteljic žal ni imela kmetije, vendar se je prva zelo trudila, na mojo pobudo, da bi našle čim več ljudi, ki imajo kmetije in bi bile pripravljene z mano deliti njihovo dejavnost.

Mojo prvo družino Wood so sestavljali Jody, ki je po poklicu govorno- jezikovna terapevtka, Bryan je medicinski brat na urgenci, Noah (18), ki obiskuje prvi letnik študija in Lucas (16), ki zaključuje srednjo šolo. Nahajajo se v južnem delu Kolorada v mestu Pueblo. Del Kolorada je spadal v 19. stoletju pod Mehiko, zato se v tem mestu še danes čuti pridih njihove kulture in hrane. Ravno tisti vikend, ko sem tja prišla jaz, je v mestu potekal znan čili festival. Imela sem priložnost večkrat obiskati eno večjih kmetij (Di Santi Farm), kjer se ukvarjajo z pridelavo lucerne, raznih vrst buč, mlade čebule, paprike, peteršilja in so med vodilnimi, kateri na veliko gojijo raznorazne čilije. Nekaj svojih pridelkov prodajajo tudi večjim korporacijam kot je Walmart. Vzrejajo tudi angus črno govedo, ki je v Ameriki zelo popularno v samem vrhu reje, saj je njihovo meso kvalitetnejše od drugih in reja je enostavna. Sicer pa sem z družino Wood preživela ogromno časa, se udeleževala tekem Ameriškega nogometa mlajšega sina, hodili smo na razne izlete (Royal Gorge, Garden of the Gods,…) planinarili v Nacionalnih parkih (Rocky mountain, Great Sand Dunes, Grand Canyon- Arizona, Arches- Utah), imela sem nekaj predstavitev na srednjih šolah o Sloveniji in ZSPM organizaciji in spekla nekaj slovenskih jedi, Bryanu sem pomagala polagati ploščiče v kuhinji, kar je bilo precej zanimivo, saj sem to počela prvič, obiskali smo tudi njihov drugi dom v Winter Parku, na severu Kolorada,…

Zadnji teden sem imela priložnost se podati z Jodyino nečakinjo Emily v sosednjo zvezno državo Wyoming, natančneje v Rawlins in Seratogo. Tam sem si lahko ogledala na raziskovalnem ranču za govedo (One Bar Eleven Ranch) kako se izvaja PAP testiranje (testiranje pljučnega arterijskega tlaka za visokogorsko bolezen pri govedu) in lahko sem pomagala priznanim veterinarjem pri kastriranju bikcev. Tam sem obiskala tudi ogromen ranč, kjer sem lahko jahala konje in pomagala pri premikanju goveda iz enega pašnika na drugega. Nepričakovano pa sem takrat dobila Covid in sem morala nazaj v Pueblo.

Tisti teden bi se morala odpraviti naprej h drugi družini vendar sem morala ostati v izolaciji vsaj 1 teden, tako sem ostala z prvo družino nekaj dlje časa. Z drugo družino pa sem preživela malo manj kot dva tedna, saj so se vmes med mojim bivanjem pri njih odpravili na dopust, jaz pa sem se za en teden odpravila z prvo družino na izlet v Grand Canyon v Arizono. Zelo smo se povezali in verjamem, da bomo ostali v lepih odnosih, saj se že veselim njihovega prihoda v Slovenjo.

Do naslednje družine smo se najprej odpravili v Winter Park, prespali noč in naslednji dan sta me Jody in Bryan pospremila na vlak. Z vlakom sem se peljala vse do Glenwood springs- a, kjer me je pričakala Lydia iz druge družine gostiteljice Rios. Družino sestavljajo Lydia, ki je specialistka za pašna območja, Gregorio pa opravlja delo inšpektorja za zemeljsko olje in plin, Dante (15) in Alex (11). Nahajajo se v mestu Rifle, na severno zahodni strani Kolorada. Pri tej družini sem se veliko naučila kako in na kakšen način črpajo iz zemlje plin, tudi sama sem imela priložnost, da sem z Gregorijem večkrat obiskala ploščad z vrtalno napravo za zemeljski plin. Z Lydio sva si ogledale tudi kastriranje bikcev “po domače”, saj so cene veterinarjev precej visoke in si marsikateri kmetovalec žal tega ne more privoščiti, zato stvar urgirajo sami. Tako sem lahko primerjala kako poteka kastriranje ko to opravlja veterinar (v Wyomig-u) in kako to opravljajo brez njega (v Riflu). Poleg tega sem v mestu Rifle opravljala veliko prostovoljnega dela v organizaciji 4H, ki se ukvarja z mladinskimi izmenjavami in raznoraznimi aktivnostmi ter spodbuja mlade k prostovoljstvu. Z Gregorijem sva se odpravila na izlete do Nacionalnega spomenika v Grand Junctionu in Riflovih slapov ter z celotno družino smo se kopali v naravnih vrelcih v Glenwood springs-u.

K tretji in zadnji družini Scott sem se odpravila sredi novembra. V Rifle sta me prišla iskati Matt in Kelly, saj je Meeker od Rifla oddaljen približno eno uro. Družino sestavljata še čudovita otroka Wyatt (4) in Clara (2). Matt in Kelly sta pred leti od njenih staršev kupila veliko zemlje, kjer je posajenih ogromno Brez (Aspen tree). Prvi teden sem pri njih pomagala pri izkopavanju in urejanju teh sadik za prodajo, ker pa se je že bližala zima je bilo konec sezone. Največ dela pa je v spomladanskem in poletnem času.

Matt skrbi za drevesa, Kelly pa opravlja delo direktorice za zaposlovanje na fakulteti za višješolsko izobraževanje. Ukvarjata se tudi z Airbnb- jem, katerega sem jima pomagala v celoti renovirati. Ker pa se je bližal mesec december smo pekli veliko peciva, obesili lučke in postavili božično drevo. Z njimi sem tudi preživela njihov Zahvalni dan, kjer jim je v običaju, da poleg ostalih dobrot, ki gredo zraven, spečejo še polnjenega purana in bučno pito. Tako se je moje bivanje pri njih hitro bližalo koncu in že smo se z koordinatorko Pat dobili na pol poti, kjer sem z njo preživela še zadnji dan pred odhodom v Slovenijo.

Iz te izkušnje lahko povzamem, da sem spoznala ogromno novih ljudi in navezala veliko novih stikov, ki mi bodo v prihodnje prišli prav. Veliko sem se naučila tudi o drugih poklicih in dejavnostih o katerih prej nisem imela pojma ali me sploh niso zanimali. Spet sem lahko videla tudi nove kraje, znamenitosti, katere definitivno nisem obiskala zadnjič. Moje znanje angleščine pa se je še toliko bolj utrdilo. Takšna izkušnja te prisili, da narediš veliko na osebni rasti in te potisne v situacije, ki se ti sprva zdijo neugodne in nerešljive. Veliko sem delala na sebi skozi celotno izkušnjo in postala še bolj odprte glave. Saj nekdo, ki nikoli ne izkusi česa podobnega ali ne gre iz svoje cone udobja si bo marsikatero stvar težje predstavljal in razumel. Zato spodbujam mlade, da naj izkoristijo takšne priložnosti. Zelo rada bi videla, da bi se takšnih projektov udeležilo čim več ljudi. Tri mesece se sliši veliko, vendar verjemite, tako raznolike in velike države si v manj kot enem mesecu ni možno pogledati kaj šele spoznati kakšni so zares ljudje in njihovo življenje.

Zato sporočam vsem, predvsem pa mladim, ne se bat’, če vam le čas dopušča, prijavite se, izkoristite priložnost, nebo vam žal!