Tadej Drnovšek se je letos v okviru IFYE (International Farm Youth Exchange) udeležil šest tedenske mednarodne izmenjave na več švicarskih kmetijah. O njegovih izjemno prijetnih izkušnjah v tujini si lahko preberete spodaj. Izmenjave se je udeležila tudi Mateja Golc, katere zgodbo si lahko preberete tukaj.

Prav tako pa si lahko več utrinkov iz njegovih dogodivščin, ter pustolovščin drugih študentov na izmenjavah, ogledate na Instagram profilu IFYE Slovenije.

Izmenjava v Švici 2022

Sem Tadej Drnovšek, prihajam iz Trbovelj, trenutno pa študiram naravovarstvo v Šolskem centru Šentjur. Na mednarodno izmenjavo sem se želel odpraviti že lansko leto, ki pa je bila zaradi neljube korone odpovedana. Zato pa sem se lani odpravil na izmenjave po Sloveniji na hmeljarsko kmetijo Jelen. Že na tej kmetiji sem v enem tednu doživel eno prečudovito izkušnjo, zato sem vedel da preprosto moram na izmenjavo v tujino. Tudi gostitelja Blaž in Patricija sta me spodbujala, ker sta tudi sama že bila na podobni izmenjavi, sam pa sem imel veliko zadržkov. Od tega da nisem vedel kako bo potekala moja komunikacija, glede na to da zelo slabo govorim angleško, nemško pa sploh ne znam, ali me bo družina gostiteljica lepo sprejela,… po drugi strani pa sem si rekel če ne grem itak nikoli ne bom vedel kako je.  Eno leto je bilo hitro okrog, zato je spet napočil čas za nove izkušnje.

Prijavil sem se na razpis, in bil tudi izbran. Pri izbiri države sploh nisem razmišljal in samo izbral Švico, ker sem si že od malega želel ogledati kakšno gorsko kmetijo v Švici. Ta želja se mi je tudi uresničila, zato sem 21. junija odhitel na železniško postajo v Ljubljano, kjer sva se dobila z Matejo, ki je tudi odhajala na izmenjavo v Švico. Na vlaku so me oblivali čudni občutki, prisoten je bil tudi strah, zakaj sem se sploh odpravil na izmenjavo, zakaj ravno jaz,… Ko sva prispela do Zuricha, naju je prijazno sprejela Michaele, ki je koordinatorica izmenjav v Švici. Srečanje z njo je bilo zelo kratko, ker je moj vlak odpeljal že čez 10 min. Na hitro mi je razložila potek izmenjave in nekaj najpomembnejših informacij, res na hitro ampak strnjeno in jedrnato, tako da sem točno vedel kaj me čaka tekom izmenjave. Vsi trije smo se poslovili, in odšli vsak v svojo smer. Ker sem ostal sam, je bil strah vedno močnejši. Z vlakom sem se peljal še približno 40 min do manjšega mesta Oensingen. Stopil sem iz vlaka in bil popolnoma zgubljen in sem samo upal, da sem izstopil na pravi postaji. Videl sem gospoda ki je na listu papirja imel napisano IFYE, in mi je takoj malce odleglo. Med vožnjo do prijetne vasice Laupferstdorf sva se spoznala, in sem v dobrih 10 min izvedel skoraj vse, od njegove družine do tega kako je v 80-tih odšel tudi sam na izmenjavo,…  Jaz skoraj nisem prišel do besede, da bi se še sam predstavil. Doma pred hišo me je že čakala Markova žena Ruth. Ko sem stopil čez vrata in zagledal polno mizo hrane, sem že vedel da mi pri tej hiši nebo hudo. Kmalu je prišel še njun najmlajši sin Cedrik in po večerji je debata stekla pozno v noč, da smo skoraj pozabili na uro. Naslednji dan sem spoznal še ostale družinske člane, Marc mi je predstavil in razkazal njihovo kmetijo, ki je bila malce nenavadna za Švico. Običajno so kmetije usmerjene v eno panogo, na njihovi kmetiji pa so imeli 30 krav molznic, okoli 100 prašičev in približno 50 kokoši.

Po 4 dneh pa je sledil spoznavni vikend. Spet sem bil prepuščen sam sebi, zato me je bilo spet malce strah. Ampak vlak je pripeljal direktno v glavno mesto Švice v Bern. Dobili smo se pri zbirni točki na železniški postaji, tja sem prišel zadnji, zato so me že vsi čakali. Na izmenjavi nas je bilo le 6, ker je bilo prvo leto po koroni in je bilo vse skupaj malce okrnjeno. Bler in Hector sta prihajala iz Costa Rice, Cora iz Colorada, Dexter iz Michigana ter jaz in Mateja iz Slovenije. Ampak kar se mene tiče je bilo še bolje da nas je bilo manj, ker smo se vsi med sabo bolje povezali in smo v kontaktu še danes. Prvi dan smo se sprehodili do mestnega parka, kjer smo se posedli v krog in je vsak povedal nekaj od sebe, tako da smo se vsi med sabo spoznali. Spoznavali smo Švicarsko kulturo in kulinariko. Malce kasneje pa nas je nepričakovano ujel dež in smo bili vsi “mokri do gat”, vseeno pa je bil to en čudovit nepozaben dan, in mislim da tisti dež prav nikogar ni motil. Zvečer smo se zabavali ob glasbi. Vsak je tudi na kratko predstavil svojo državo in njene značilnosti. Naslednji dan, v soboto pa smo zgodaj zjutraj podali na manjši hrib, iz katerega je bil prekrasen razgled na bližnje Alpe. In če nam je prejšni dan ponagajalo vreme, pa je bil ta dan popoln. Popoldne pa smo pripravili piknik, katerega so obiskale vse družine gostiteljice, tako da sem se že tam spoznal z mojimi bodočimi družinami, in prav vsi so bili prijetni. Spoznavni vikend je minil čisto prehitro, ampak mi je ostal v lepem spominu.

V naslednjem tednu sem spoznal še veliko novih ljudi, videl vse znamenitosti v okolici mesta Oensingen. Ampak sem po pravici povedano že komaj čakal da grem k drugi družini. Ta dva tedna sta minila res hitro in že je bil čas da grem k novi družini. Prva in druga družina so se med sabo poznale, zato me je Marc kar sam z avtom peljal v dobro uro oddaljeni Hombrectikon, ki leži ob Zuriškem jezeru. Doma sta me sprejela Regula in njen sin Rico. Regulin mož Stefan, pa je bil ravno v sosednji vasi, kjer je opravljal storitve siliranja. Naslednji dan je povedal, da je prišel domov okoli 3 ure ponoči, ker se je zelo mudilo zaradi slabega vremena. In res je bil drugi dan precej deževen ampak popoln za druženje in spoznavanje. Najbolj me je presenetilo, da sploh nimajo kmetije, kar mi je bilo po eni strani tudi všeč, ker imajo več prostega časa. Ukvarjajo pa se z strojnimi uslugami siliranja in žetve z kombajnom. Pozimi imajo pogodbo z občino za pluženje. Doma pa imajo mehanično delavnico za traktorje in vse vrste delovnih in kmetijskih strojev, in pa uradni servis za traktorje in traktorske priključke Kubota. Pri njih se lahko tudi kupi nove traktorje in priključke Kubota, kar pa me je najbolj presenetilo je pa da prodajajo tudi nove Slovenske Farmtechove prikolice. V najemu imajo tudi nekaj njiv koruze, ki jo prodajo okoliškim kmetom. Ampak še vseeno niso registrirani kot kmetija. Ker je bil petek zvečer je domov prišla tudi najmlajša hči Corina, ki obiskuje šolo v Baslu, in med tednom stanuje kar tam. Zunaj je še vedno deževalo, zato smo si naredili en družabi večer, igrali smo se družabne igre, se zabavali,… Pri tej družini smo se zagotovo več potepali kot delali, zato sta dva tedna minila res prehitro. Odpravili smo se tudi v gore do koče Kistenpasshute, ki leži na nadmorski višini 2714m, razgledi so bili res nepozabni, in še danes imam popolno sliko pred sabo, ko pomislim na ta dan. Ogledali smo si tudi staro mestno jedro Zuricha, obiskali Lindt čokoladnico (čokolade sem imel dovolj za 1 mesec haha). Če se nismo potepali, pa sem običajno pomagal Stefanu v delavnici ali pri siliranju, da sem vozil silažo do kmeta. Obiskali smo tudi veselico, ki niti malo ni podobna slovenskim, ampak sem vseeno užival, spoznal veliko prijateljev, s katerimi smo kar nekajkrat šli plavat v jezero. Še posebej pa mi je bilo všeč, ker so v družini imeli dva podobno stara otroka kot jaz, in smo se res povezali, skupaj smo se zabavali, počeli lumparije,… ta dva tedna sta mi ostala v najlepšem spominu, res sem užival in bi se takoj vrnil nazaj, ampak kot pravijo vsega lepega je enkrat konec.

Tako sem že bil na poti na zadnjo kmetijo, z vlakom sem se odpeljal do Sankt Gallna, kjer me je na železniški postaji že nestrpno čakala Janine, najmlajša hči iz družine Popp. Odpeljala me je po prečudoviti cesti z razgledom na Bodensko jezero, do njihovega doma v Steinachu. Ukvarjajo se z prodajo jajc, vsak dan prodajo okoli 50000 jajc, nekaj jih prodajo v okoliške šole in vrtce nekaj tudi v pekarne in tudi v glavno bolnišnico v Sankt Gallnu. Njihovi največji odjemalci pa so trgovski giganti Migros in pa tudi nam dobro poznani Nestle v katerem izdelujejo Thomy majonezo. Njihov glavni prihodek pa prinaša pridelava jabolk, sort Gala, Idared in Zlati delišes. Zvečer so prišli domov še ostali člani družine, Andreas, žena Daniela in njun srednji sin Sven. Najstarejši sin pa se je že odselil k punci. Na njihovi kmetiji imajo stalno zaposlene tri delavce iz Poljske, za sezonsko obrezovanje in obiranje jabolk pa dobijo še tri delavce. Vsako jutro sem pomagal pri sortiranju jajc, večina dela je opravljenega strojno, ampak brez rok še vseeno ne gre. Z njihovimi družinskimi prijatelji smo z gliserjem odpluli v Nemčijo na “fensi” večerjo. Večkrat smo se tudi pohecali, da moramo na večerjo v Nemčijo ker je v Švici vse drago, kar pa ni držalo, ker so bile tudi na nemški strani bodenskega jezera malce nenormalne cene.

Za en dan sem zamenjal kmetijo in se sam z kolesom odpravil do 50km oddaljene ekološke kmetije, katere lastnik je bil Michael s katerim smo se spoznali na spoznavnem vikendu. Tudi doma imamo ekološko kmetijo, zato me je zanimalo vse o njegovi kmetiji. Na kmetiji ima okoli 70 krav molznic z izjemno mlečnostjo, kar je tudi njegov cilj, dobiti čim večjo mlečnost brez umetnih dodatkov in krmil. Dan je minil kot bi mignil, in sem že krenil proti domu. Kmalu pa me je dobila močna nevihta, zato sem skoraj dve uri vedril v bencinski črpalki, kjer me je na toplo povabila prijazna prodajalka. Ko sem prišel domov, so mi povedali da je vse malce skrbelo za mene, ker niso vedeli kje sem, poleg tega pa so bili tudi veseli da sem že bil doma.  Po dobrih 5 tednih pa sem že začel dobivati občutek domotožja, ker sem vedel, da že več kot en mesec uživam doma pa me je čakalo ogromno dela. Vseeno sem užival še zadnji teden mojega “dopusta”, ki pa se je počasi zaključeval.

Sledil je še najtežji del, poslavljanje od vseh, ki so mi v dveh tednih prirasli k srcu. Po mene je prišla Renatte, ki je bila Matejina gostiteljica, in naju skupaj odpeljala v meni že dobro poznani Zurich, na glavno železniško postajo, hitro smo šli še na eno kavico, se poslovili in že sva sedela na nočnem vlaku za Ljubljano. Na vlaku bi lahko spali, ampak sva spoznala nove prijatelje, s katerimi smo se zabavali celo noč, in očesa nismo zatisnili niti za minuto. Vožnja je trajala okoli 11 ur ampak meni se niti približno ni zdelo tako dolgo. Moje popotovanje se je z tem zaključilo, mogoče prehitro ampak sem se vseeno že veselil prihoda domov.

To je bila zame ena res nepozabna izkušnja, ob kateri se moram iskreno zahvaliti ZSPM-ju ki mi je omogočilo izmenjavo, ki jo res toplo priporočam vsem, ki si želijo odkrivati svet, ki ga drugače ne moreš. Še nikoli nisem v enem mesecu in pol, spoznal toliko novih, prijetnih ljudi. Odkril novo kulturo, okusil ogromno novih jedi. Da o angleščini sploh ne govorim, v 6 tednih sem se naučil več kot prej v 9 letih v šoli. In to ni samo ena navadna izmenjava, to je del življenja, ki se ga bom spominjal skozi celo življenje in za ta čas preživet v tujini mi nikoli nebo žal. Pred izmenjavo sem se vprašal kaj lahko izgubim? Nič. In kaj sem pridobil? Marsikaj.

Mlada druščina

Izmenjavo je koordinirala Zveza slovenske podeželske mladine. Aktivnost je podprla Mreža za podeželje.