Mateja Golc se je letos v okviru IFYE (International Farm Youth Exchange) udeležila devet tedenske izmenjave v gorah Švice. V času izmenjave je preživela po nekaj tednov na vsaki izmed treh kmetij. O njenih izkušnjah so lahko preberete spodaj. Izmenjave se je poleg nje udeležil tudi Tadej Drnovšek, o njegovih izkušnjah pa si lahko prebere tukaj.

Več utrinkov iz njunih dogodivščin, ter pustolovščin drugih študentov na izmenjavah, lahko najdete na Instagram profilu IFYE Slovenije.

V Švico po nove izkušnje

Ste že slišali za Zvezo slovenske podeželske mladine, Društvo podeželske mladine Spodnje Podravje ali za IFYE? Ste vedeli, da v okviru zgornjih organizacij lahko aktivno sodelujete na najrazličnejših področjih tudi vi?

Sem Mateja, prihajam iz Haloz, sem študentka agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. V življenju me osrečujejo predvsem družina, glasba, vino in kmetijstvo. Zato večino svojega časa namenim prav tem štirim stvarem. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj sem se letos poleti kot članica zgornjih dveh organizacij odpravila na IFYE (Mednarodne kmetijske izmenjave za mlade) v Švico.

V mesecu in pol sem spoznala kmetijske razmere, delo, socialno družbeni položaj ljudi na podeželju, kulturne in naravne znamenitosti, nove prijatelje ter življenje na sploh v treh različnih koncih Švice, v kantonih Wallis, Schaffhausen in Sankt Gallen. Švica je zelo raznolika država, zato je tudi življenje v teh treh kantonih bilo različno ter zato tudi bolj zanimivo in poučno.

Najprej sem se odpravila na jug v kraj Raron, blizu Vispa. Kmetija se prvovrstno ukvarja z rejo govedi za meso in za mleko. Imajo dve veliki štali, tako da je govedo ločeno. Z molžo krav nismo imeli veliko dela, saj imajo doma robota. Je pa bilo nekoliko več dela s krmljenjem živali in čiščenjem, čeprav tudi to ni bilo preveč naporno, saj delajo skoraj vse s stroji. Nekaj dni smo bili tudi na njivah, na mojo željo pa sem se lahko parkrat odpravila tudi v sosedov vinograd, kjer smo opravljali pletev. Imela sem tudi možnost ogleda najlepših vinogradov v Salgeschu in nekaj tamkajšnjih vinskih kleti. Glede na videno, je vinogradništvo v Švici dokaj podobno našemu v Halozah. Vinogradi so na velikih strminah. Razlika je v tem, da so tam gore velike več tisoč metrov, tako vinogradi niso na vrhovih seveda, ampak samo ob vznožjih gora. Način dela v vinogradih pa je zelo različen in odvisen od vsakega posameznika. Videla sem veliko različnih gojitvenih oblik, vsak ima svoj sistem, iščejo izboljšave, novosti. Vinograde vsi škropijo s helikopterji. Zaradi neprimernih tal in malo padavin je ves čas suša, tako so na vseh kmetijskih površinah tudi travnikih in pašnikih nameščene cevi, ki namakajo tla.

Druga kmetija se je nahajala povsem na severu, v Siblingenu, kanton Schaffhausen. Na kmetiji se ukvarjajo z vinogradništvom in govedorejo, nudijo strojne usluge za druge kmetije. Imajo tudi nekaj ostalih živali, tako da je jutranje in večerno delo v hlevu trajalo več kot eno uro. Tukaj sem bila zelo veliko v vinogradih in na traktorjih na njivah. Spravljali smo slamo in urejali njive. Tukaj mi je bilo zelo všeč, saj sem med drugim spoznala veliko novih prijateljev.

Zadnja kmetija se je nahajala ob avstrijski meji, v Oberrietu, kanton Sankt Gallen. Na kmetiji je več sto glav prašičev vseh velikosti, imajo tudi krave molznice, katere smo vsako jutro in večer molzli. Na kmetiji je tudi neke vrste vrtnarija, imajo pa tudi vinograd, njive in turistično dejavnost. Dela torej ni nikoli zmanjkalo. Naučila sem se tudi, kako izdelujejo različne sire ter ostale mlečne izdelke, ta del mi je bil še posebej všeč. Dosti smo bili v gorah, kjer se čez leto pase govedo. V vinogradih nismo bili veliko, saj so bila dela že zaključena, smo pa zato počeli ogromno ostalih stvari.  Zanimivo je mogoče to, da čeprav ima kmetija izjemno majhen vinograd, velik le 32 arov, se jim finančno vseeno splača uporabljati dron za škropljenje.

Na izmenjavi mi je bilo zelo všeč, saj sem lahko Švico spoznala na povsem drug način kot turist. Turistov domačini ne marajo preveč, so zelo zaprt narod. Ampak, če prideš k njim delat, te sprejmejo za svojega. Standard življenja je veliko višji kot pri nas, tudi na podeželju. Res je, da je vse izjemno drago, ampak tudi plače niso slabe. Najboljše živijo ljudje ob mejah (za razliko od nas), saj nakupujejo v Nemčiji, Avstriji, kjer je vse dosti cenejše, plačo pa imajo vseeno enako kot ostali. O izmenjavi bi se dalo povedati še veliko več, dejstvo pa je, da neko državo in življenje tam spoznaš najbolje tako, da greš iz cone udobja, se odločiš, si vzameš čas in pač greš. Največji dvom pri meni je bil, znanje nemščine. Vendar potem ko prideš tja, ugotoviš, da enkrat pač moraš spregovoriti. Od začetka je težko, ampak se hitro navadiš, saj se besede začnejo ponavljati.

Vse povsod sem vedno s ponosom povedala da sem iz Haloz, tako sem jim pokazala največje znamenitosti Slovenije in Haloz, zdaj vejo vsi, kaj je klopotec, kdo so Tamburaši iz Cirkulan, kako lepo naravo, bogato kulturno dediščino ter kako okusno hrano imamo. Pekli smo potice, štruklje, spoznavali slovensko kulturo in običaje. Oni pa so meni pokazali in razkazali Švico, kakršne je kot turist ne moreš doživeti.

IFYE študenti v Švici

Izdelava sira

Izmenjavo je koordinirala Zveza slovenske podeželske mladine. Aktivnost je podprla Mreža za podeželje.